Soma

	Zakaj ponoči ne spi,
	in če dan trpi,
	svet v temi živi,
	tukaj ni skrbi,
	in čaka, da se spet zdani,
	in čaka, da se svet zbudi.
  
	Tu se noben ne rodi,
	se ljudi goji,
	da kdo spremenil bi svet,
	se ne dovoli,
	in domišljija je tabu,
	nihče ne ve zakaj si.
  
	Vsak ubira pot,
	ki jo drugi kaže,
	vedno bo tako,
	in to žene me da...
  
	Grem, zame več ne obstaja ta problem,
	vem, da ne bo,
	v vetru izginilo to zlo,
	a kaj, ne smem.
  
	Kaj je to? Nek papir!
	To je novi svet!
	V njemu sla in nemir
	ter razum opet.
	Zakaj ne sme? Zakaj ne bi?
	Zakaj ga soma onemi?
  
	Zdaj je čas da zbeži,
	ga nazaj ne bo,
	se v puščavi veseli,
	tam bo sam in svoj,
	a hitro mu skazi ta mir,
	drhal, novice lačni.
  
	Vsak ubira pot,
	ki jo drugi kaže,
	vedno bo tako,
	in to žene me da...
  
	Grem, zame več ne obstaja ta problem,
	vem, da ne bo,
	v vetru izginilo to zlo,
	a kaj, ne smem,
	malo vsaj podvomit v ta sistem,
	narejen da nam ubija misli.
  
	Nihče ne ve kje je vzrok,
	kdaj smo sem prišli,
	v čas epruvetnih otrok,
	copy-paste ljudi,
	kjer v sredino vse teži,
	kjer vse drugačno je zločin.
  
	Polne glave
	vseh velikih ljudi,
	kar je dobro
	se večkrat ponovi,
	vsak kopira drug način,
	vsak želi bit to kar ni.
  
	Grem, zame več ne obstaja ta problem,
	vem, da ne bo,
	v vetru izginilo to zlo,
	a kaj, ne smem,
	malo vsaj podvomit v ta sistem,
	narejen da nam ubija misli.